Začetki bolnišnice v Begunjah

Bolnišnica je nameščena v graščinskem poslopju. Literatura umešča njegov nastanek pred leto 1338. V obdobju grofov Celjskih je bilo poslopje delno porušeno, kasneje obnovljeno in spet delno razstreljeno v letu 1609 (po nalogu proti- reformacijske komisije, ker je v njem delovala protestantska kapela). Stavbni razvoj poslopja je bil zaključen v 18. stoletju. Najdlje je bila graščina v lasti rodbine Kacijanarjev, takrat se je imenovala Katzenstein. Leta 1875 jo je odkupila država in jo preuredila v žensko kaznilnico. Med drugo svetovno vojno so bili v njej nemški zapori.

Nekaj let po osvoboditvi, točneje leta 1952, je bila z dekretom Vlade SR Slovenije ustanovljena Bolnišnica za duševne bolezni. Nastala je iz potreb po razbremenitvi prenapolnjene Bolnišnice za živčne in duševne bolezni Ljubljana Polje. Prvih 25 pacientk so iz Polja pripeljali 26. avgusta 1953, do konca tega leta se je število pacientov zvišalo na 158 in kasneje na 260. Vse do leta 1955 je tekla intenzivna obnova poslopja, da so bolnišnico vsaj za silo usposobili za njen namen. V začetnem obdobju je imela bolnišnica enega (honorarnega in začasnega!) zdravnika, ki je prihajal iz Ljubljane, in 5 bolničarjev, 20 strežnikov, 6 administratorjev in 17 delavcev v tehničnih službah.

V tistem času je bila bolnišnica povsem azilska depandansa matične ustanove v Polju. Postopoma so se kadrovske razmere izboljševale in hkrati se je spreminjal tudi njen značaj. Leta 1960 so odprli ambulanto za zunanje paciente, kasneje se je iz nje razvil nevropsihiatrični dispanzer. Leta 1963 je bil odprt prvi sprejemni oddelek, ki je bil namenjen zdravljenju pacientov s področja Gorenjske.

Odtlej je delež "sprejemnih" pacientov stalno naraščal na račun deleža "kroničnih". Število postelj se je zniževalo, s čimer se je zagotavljalo večje udobje pacientov. Sprva pretežno zaprti oddelki so se spreminjali v odprte. Dolžina ležalne dobe se je zmanjševala. Spreminjala se je tudi struktura bolnikov, ki so prihajali na zdravljenje. Sprva je bila bolnišnica namenjena skoraj izključno zdravljenju pacientov s psihozami, kasneje je omogočala tudi obravnavo odvisnih od alkohola in pacientov z nevrotskimi in drugimi motnjami. Zdravniki bolnišnice so delovali tudi izven Begunj, na primer v ambulantah (Kranj, Škofja Loka) in v Klubih zdravljenih alkoholikov. Načini medicinske obravnave pacientov so se spreminjali glede na razpoložljive možnosti in na stopnjo psihiatričnega znanja. V tem okviru je za begunjsko bolnišnico vedno veljalo pravilo, da je človek celostno bitje in da je to treba upoštevati tudi pri zdravljenju duševnih bolezni.